Danes poznamo že več kot 250 vrst pelargonij. Od tega jih večina izvira iz jugozahodne Afrike, nekaj zanimivih pa prihaja tudi iz Avstralije, Male Azije, Saudske Arabije. Prva pelargonija, prinešana v Evropo, in sicer v London l. 1709, je bila vrsta Pelargonium zonale. Rastlina je postala tako priljubljena, da so ji sledile še druge vrste, žlahtnitelji pa so vzgojili številne križance. Leta 1870 je bilo vzgojenih že več kot 600 različnih sort pelargonij. Koliko jih poznamo danes, pa lahko le ugibamo.

 

Pelargonije spadajo v družino krvomočnic – Geraniaceae. 

Glede na način rasti, obliko listov in cvetov ter poreklo, jih delimo v več skupin: 

 

 

Cvetovi so enostavni, vrstnati, zvezdasti in tudi kaktusovim podobni, vendar vsi s petimi cvetnimi listi. Združeni so v okroglasta socvetja. Barv je neskončno, vse od snežno bele, različnih odtenkov roza, lila, oranžne, temno rdeče, pa do dvobarvnih.

 

Z latinskim imenom jih poimenijemo Pelargonium peltatum.

Usnjati okroglasti listi so trikrpato narezani in zelo podobni bršljanovim. Rast bršljank je polegla, zato so zelo primerne za sajenje v viseče košare in korita. Sorte z enojnimi cvetovi imajo daljše poganjke, pri sortah z dvojnimi - vrstnatimi cvetovi pa je rast kompaktnejša, poganjki so krajši. V Angliji so slednje zelo priljubljene, med tem ko pri nas raje posegamo po bršljankah z enojnimi cvetovi in dolgimi poganjki.

         

       bršljanka z dvojnimi cvetovi                               bršljanka z enojnimi cvetovi

             začetek cvetenja                                                 v polnem cvetenju

 

Cvetovi so najrazličnejših barv, kot smo že omenili, so lahko enojni ali dvojni. Pri enojnih odstranjevanje odcvetelih ni potrebno, boj pa so odporne tudi na dež. Sorte z dvojnimi cvetovi raje postavimo pod kap.

 

Pravimo jim tudi angleške, velikocvetne ali žlahtne pelargonije, z latinskim imenom Pelargonium grandiflorum ali P. domesticum.

Regalke imajo okroglaste do jajčaste, globoko narezane liste. V primerjavi z drugimi pelargonijami so pri večini sort cvetovi zelo veliki, podobni azalejinim, enostavni, vrstnati ali polnjeni. Oblika je nekoliko trobentasta, cvetni listi imajo razločno valovit rob. Barve so žive, pri mnogih sortah se prelivajo, sredina cveta pa je vedno temna. Žal so na neugodne vremenske razmere cvetovi malo bolj občutljivi in tudi čas cvetenja je krajši kot pri ostali pelargonijah. Poznamo tudi sorte z majhnimi cvetovi, ki spominjajo na cvetove dišečih pelargonij.

 

V to skupino pelargonij spadajo kultivarji pridobljeni s križanjem P. crispum in regalkami. Večinoma so to pokončno rastoči grmički, obstaja pa tudi nekaj kultivarjev katerih rast je previsna. Listi so majhni, podobni kot pri vrsti P. crispum. Cvetovi so manjši kot pri regalkah, enostavni, enobarvni in dvobarvni.

 

Poznanih je veliko vrst dišečih pelargonij, žal je pri nas razširjena samo Pelargonium graveolens ali roženkravt. Dišeče pelargonije gojimo predvsem zaradi prijetno dišečih listov, iz katerih se sprosti vonj, ko jih nežno stisnemo s prsti. Eterično olje je zelo cenjeno v parfumeriji in kozmetiki. Listi so manjši kot pri ostalih vrstah, pogosto nakodrani. Dišijo lahko po limoni (P.asperum, P. crispum, P. citronella, P. scabrum), vrtnicah (P. capitatum, P. graveolens), meti (P. tomentosum), jabolkih (P. odoratissimum), mošusu (P. quercifolium "Royal Oak"), muškatnem orešku (P. fragrans)…Vonj je zjutraj najintenzivnejši. Cvetovi so drobni, enostavni, večinoma bele ali svetlo rožnate barve.

 

So visokorastoče polgrmičaste rastline. Listi so po obliki zelo različni, pri nekaterih sortah tudi dišijo. Cvetovi so enojni, podobni kot pri regalkah in cvetijo neprenehoma od pomladi do konca jeseni.

 

 

Omenim naj še botanične pelargonije (npr. P.sidiodes) iz katerih izvirajo vse ostale, primarne hibride, ki so rezultat prvega križanja med dvema botaničnima vrstama in sukulentne pelargonije.